Neznani avtor, lombardska šola (?)
Vaza s cvetjem, prva četrtina 17. stoletja
olje, platno, 84,4 x 63,5 cm
signatura:-
Narodna galerija, Ljubljana

Slika kaže veliko kovinsko vazo, v kateri je sicer urejeno, a brez simetrije razmeščeno cvetje: vrtnice, lilije raznih vrst, dobrovita, zvončnice, tulipani idr. Nekaj cvetov leži na ploskvi, na kateri stoji vaza, okrog cvetov v vazi pa je videti metulje, kačje pastirje in pajka, ki se po niti spušča na ploskev. Vaza je bogato reliefno okrašena: ročaja sta v obliki kač, na sprednji strani je upodobljen mitološki prizor, v katerem je mogoče prepoznati Venero in Amorja in pred Venero še eno klečečo figuro, ki drži v rokah posodo. Ni izključeno, da gre za prizor, ki ga poznamo iz Apulejevih Metamorfoz (VI, 16), ko Psiha prinaša Veneri vodo. Sliko moramo slogovno povezati z domnevnim Mojstrom vaze z groteskami (Maestro del vaso a grottesche, prim. A. Veca: Parádeisos, katalog razstave v Galleria Lorenzelli, Bergamo 1982, str. 211, sl. XIX-XXII). Vse slike tega mojstra kažejo velike šopke cvetja (ki so zelo podobni šopku na naši sliki tako po razmestitvi kot po izbiri cvetja) v kovinskih vazah, ki imajo nenavadne ročaje in so okrašene s posvetnimi ali sakralnimi prizori ali pa s krajinami. Na teh slikah je opazen vpliv flamskega cvetličnega tihožitja na prehodu iz 16. v 17. stoletje, pri čemer je posebej značilen cvet cesarskega tulipana (Fritillaria imperialis); tega pogosto najdemo na flamskih slikah, na naši pa je naslikan prav v vrhu kompozicije. Čeprav so nekatere slike iz omenjene skupine skušali povezati z Giacomom Reccom, Veca misli, da je treba njihovega avtorja iskati nekje v srednji ali severni Italiji. Zadnja lokalizacija se zdi bolj verjetna; k njej nas usmerjajo nekatere slike, ki so kompozicijsko analogne in z vazami cvetja sorodne z nedvomnim lombardskim delom. Posebej je v tej zvezi značilna velika slika na platnu s figurama Marte in Marije na vsaki strani vaze s cvetjem; delo je bilo 20. februarja 1981 naprodaj na dražbi Christie's v Londonu (št. 97). Obe figuri izhajata od Bernardina Luinija. Na podnožju vaze na naši sliki je desno napis BOS 880, ki ga ni mogoče zadovoljivo pojasniti; verjetno je bil dodan pozneje, morda kot inventarna oznaka.
Besedilo: Narodna galerija

Šopek je zanimiv, ker so v njem zbrane skoraj same dišeče rastline, od milo dišečih vijolic, šeboja, tulipanov in vrtnic, preko sladko predirnih lilij in kaline do zagatno vonjave žametnice, cesarskega tulipana in kranjske lilije. Takega šopka ni mogoče videti drugje kot na sliki, saj se združuje cvetje, ki cveti postopoma od aprila do julija.
Na sliki je na prvi pogled cvetje naslikano natančno in verno. Ob podrobnem opazovanju se pokaže cela vrsta »napak«: Alojzijeva lilija ima pet in narcisa sedem listov cvetnega odevala namesto po šest, tulipan ima v dnu cveta narobe nanizane cvetne liste, cvetovi perunik zavajajo z neobstoječo kombinacijo oblike, risbe in »brade« v cvetu, okrasni slak je v barvnem vzorcu nočne frajle in podobno. Slikar izziva opazovalca, da za videzom običajnosti odkriva podtaknjene napake – slednjih je namreč preveč, da bi jih toliko naslikal nehoté. Zadeva postane razumljiva šele ob pomoči umetnostnega zgodovinarja, ki opozori na modnost groteske v času, ko je slika nastala.
Besedilo: Arboretum Volčji Potok

Neznani avtor, španska šola (?) 
Trije šopki cvetja, prva polovica 17. stoletja
olje, platno, 113 x 164 cm
signatura:-
NG S 3043, Narodna galerija, Ljubljana

Kompozicija je razdeljena na dva neenaka dela. Na levi stoji na kamnu vrh stopnic kovinska (?) vaza s šopkom. Okrašena je s stiliziranimi listi. Na desni je velika miza, pokrita s prtom, in na njej košara ter steklena kroglasta vaza na majhni nogi. V obeh je različno cvetje, naokrog pa poletavajo žuželke in ptice: kačji pastirji, metulji, liščki. Slika, ki je zaradi stanja ohranjenosti zelo spremenjena, kaže nenavadno, neuravnovešeno in nesimetrično kompozicijo. Tip šopkov, oblikovanje cvetja, navzočnost žuželk in ptic narekujejo misel, da se tihožitje zgleduje pri italijanskih vzorih prve četrtine 17. stoletja, vendar vse kaže, da slika ni italijanska, marveč španska, dasi je težko omeniti kakšno določnejše ime. V mnogočem spominja–vendar na precej sumarni ravni–na tihožitja Juana van der Hamna y Léona (Madrid 1596 – Madrid 1631), toda italijansko izhodišče je neutajljivo. Kot delo iste roke spoznamo Tihožitje z vazama cvetlic in melono, 150 x 70 cm, ki je bilo naprodaj kot Španska šola 17. stoletja na dražbi v Dorotheumu na Dunaju 19./20. oktobra 1993, št. 6. Še bolj sorodni naši sliki sta primerka Tihožitje z vazami cvetja, 118 x 174 cm, nekoč oba naprodaj v starinarnici Francesca Romana v Rimu.
Besedilo: Narodna galerija

Šopki so »brezčasni«, saj so sestavljeni iz cvetlic, ki ne cvetijo hkrati. V mešani postavitvi so predpomladni teloh, pomladne narcise tacete in tulipani, majske šmarnice, kranjske lilije in potonike, junijske vrtnice in nageljni pa vse do poletnih dalij. V srednjem šopku cveti nevestica, ki je še vedno priljubljena sobna lončnica, medtem ko so morali po jasmin iz desnega šopka v rastlinjak. V levem šopku je nekaj cvetlic, ki jim je do upodobljenega videza morala pomagati slikarjeva domišljija.
V šopkih so dišeče cvetlice. Kaj med njimi delajo tulipani? Danes tulipani zelo blago ali nič ne dišijo, vendar je bilo v času nastanke slike drugače.
Proti koncu 16. stoletja so Nizozemci v Carigradu kupovali tulipane od turških vrtnarjev. Lepotni ideal Turkov so bili tulipani z dvornih vrtov, genetska osnova zanje pa so bili divji krimski tulipani vrste Tulipa schrenckii, ki cveti rdeče in prav lepo in močno diši. Tulipani s topkapijskih vrtov sultana Selima II. so dehteli.
Iz teh dobav so podjetni Nizozemci takoj začeli žlahtniti tulipane po svojem okusu. Ena najstarejših gojenih skupin so Duc van Tolovi tulipani, ki so se takoj po letu 1600 pojavili na slikah Jakoba de Gheyna II. in drugih nizozemskih mojstrov. Po videzu so bili takšni kot so tulipani z obravnavane slike: z dolgimi priostrenimi cvetnimi listi, katerih konice se rade zasučejo navzven, rdeči, rumeni in rdeče-rumeni. Sinovi in hčere dišečih staršev so bili tudi sami dišeči. Te lastnosti slika ne more ohraniti, so jo pa Duc van Tolovi tulipani, ki so se kot sorta obdržali do danes.
Besedilo: Arboretum Volčji Potok

Marija Auersperg Attems (Gradec, 1816−1880)
Vrtnice, 1840−1850
olje, les, 39,5 x 31,5 cm
sign. l. sp.: A.M. (monogram)
NG S 968, Narodna galerija, Ljubljana

Slika je svojstven dokument časa. V šopku se namreč mešajo stare, zgodovinske vrtnice z novimi, ki so bile takrat »zadnji krik mode«. Vrtnice so naslikane z izjemno botanično vernostjo in natančnostjo tudi v necvetnih detajlih, kot so oblika in barva trnov, barvni odtenek listov in začetki rje na njih. Prav zato lahko nekaj vrtnic določimo na sorto natančno.
Cvet, ki leži pred vazo, je značilna vrtnica iz skupine belih rož. Po obliki, barvi in velikosti cveta je to Rosa × alba 'Cuisse de Nymphe', danes po diktatu angleščine bolj znana kot 'Great Maiden's Blush'.
Bela sorta v šopku je Rosa × alba 'Suaveolens', naslikana do takšnega detajla kot so ostanki prašnic na najbolj notranjih venčnih listkih. Sorta z imenom opozarja na blagodušnost in je v Bolgariji še vedno del rožnih nasadov za pridelavo rožnega olja.
Novost v času nastanka slike so bile signalno rdeče vrtnice, kajti rdeča barva vseh zgodovinskih vrtnic je bila modrikasta. Nove, sveže rdeče vrtnice so prišle v Evropo kot zvrst čajevk (Rosa × odorata). Da gre že za križanca z bengalkami (Rosa × chinensis), kažejo bela trakasta znamenje, ki izhajajo iz dna nekaterih venčnih listkov. Pomembnost bengalk je v tem, da nosijo gen za pocvitanje. 
Rožnata vrtnica s polnim cvetom je verjetno ena od skrižanih ponavljavk (hibridnih perpetualk), ki evropsko obsedenost s tolstimi cvetovi že kombinirajo z dvema ali tremi cvetenji v letu.
Za tisti čas je velika posebnost rumena vrtnica. Glede na jarko rumeno barvo venčnih listov, na listkasto razširjene konice venčnih listov, gladko steblo in močno po glavni žili prepognjene liste na mladi vejici (ki očitno pripada rumeni vrtnici), je to lahko perzijska rumena roža (Rosa foetida 'Persian Yellow'). Vrtnica se je v Britaniji pojavila leta 1837 in proti koncu štiridesetih bi že lahko rasla na Štajerskem. 
Slikarkino natančnost potrjuje hrošč, ki mu po slovensko pravimo zlata minica (Cetonia aurata). Ta vrsta še vedno povzroča sitnosti vrtnarjem in to po pravilu na svetlih vrtnicah – prav kot na sliki. Vrtnarji so sovražni do zlate minice, ki priletava na cvetove vrtnic. Z obgrizovanjem prašnikov in venčnih listov lahko načnejo cvet, a je ta škoda v resnici zanemarljiva. Hujši je miničin greh, da nepovabljena in prva seda v intimo cvetov, ki si jo lastijo posesivni vrtnarji in vrtnarice, in skruni njihovo nedotaknjenost …
Besedilo: Arboretum Volčji Potok

V letu, ko Narodna galerija praznuje 100-letnico delovanja, bodo na prostem v Arboretumu Volčji Potok na ogled velike povečave slik iz Narodne galerije. V Arboretumu bomo od marca 2018 do februarja 2019 postopoma predstavljali izbrane galerijske slike, katerih vsebina ali nastanek sta povezani z večno lepoto in pomenljivostjo cvetja in žensk. Razstava na prostem bo vsak mesec obsežnejša, marca bodo predstavljene prve tri slike, vsak nadaljnji mesec pa bo prinesel dodatne nove tri umetnine. Arboretum bo živ in živahen galerijski prostor, ki bo skozi različne letne čase spreminjal razpoloženja podobam iz Narodne galerije. Več o razstavi